Na sivkasto-modrem nebu so krožili orli, nekoliko stran ob cesti je ležalo zlato-rumeno razparano truplo antilope. Na njem so se najbolj pogumni ptiči prepirali za hrano. Nekatere rdeče okrvavljene glave so svoje vratove stegovale v drobovje in iz njega vlekle dolga čreva, dokler se le niso vdala in pretrgala. Njihovi požrešni kljuni so goltali cele kose mesa, se med seboj kosali in kregali in kazali kdo je tu najmočnejši gospodar. Iz varne razdalje sem opazoval pravo mesarsko klanje, borbo za preživetje, in njihovo nerazumno govorico.
Nekaj podobnega me je spremljalo, na moji celotni poti po Indiji. Naravno čiščenje dežele. Kar niso pojedle krave, so pojedli prašiči, ostalo so pospravili klatežki psi ali ptiči, nazadnje pa je ostalo še vedno nekaj za mravljice ali male plazeče hrošče in muhe.
Ustavil sem se v eni od revnih vasi, na sredini trga je bilo značilno Indijsko drevo. Močne korene, ki so se vzdigovala iz površja, je že zdavnaj sklesalo monsunsko deževno vreme, iz njih spralo še tisto nekaj zemlje. Stoletno deblo, sestavljeno iz velikega števila močnejših debel, se je bohotilo in uspešno upiralo peklenski vročini. Le od kod jemlje to moč, in daje senco celotnemu trgu, kjer so na velikih kamnih posedali moški.
»Hello, mister«, so me v njihovi značilni polomljeni indoangleščini pozdravili nekateri od njih. Revni preprosti ljudje. Njihovi vedno nasmejani in zdelani obrazi, so mi govorili kako srečni so v svojem preprostem svetu. Črne prijazne oči, so se svetile kot tleča žerjavica v ognju. Čeprav na momente žalosten pogled, je izdajal, da želijo le vsakokrat pomagati človeku.
Mladenič, ki je bil najbolj zgovoren v skupini mi zagotavlja, »imam najboljše mleko v vasi«. Z roko zamahne naj grem za njim, » pridi, pridi, ne bo ti žal, res je dobro moje mleko.« Za trenutek je izginil za velikimi lesenimi na nekaterih mesti dobro dotrajanih vratih. Že od daleč sem zavohal znani hlevski vonj, ki se je mešal z vonjem kravjega mleka. Amit je v rokah je držal posodo z mlekom. Posoda je bila stara malo zarjavela konzerva, in iz toplega mleka je gledala slamnata bilka. Nič zato, si mislim, slama še nikomur ni naredila nič slabega. Naredim požirek, ali dva, mleko sladkega okusa, me je prijetno grelo po grlu. Vesele temne oči Amita, so me spraševale, daj povej, je dobro? Z nasmehom na ustih sem se mu zahvalil, on pa je še bolj ponosno stal in me radovedno gledal. Še malo in skoraj sem popil celotno vsebino, za trenutek se ustavim. Ne, to ni mogoče preko obraza mi je šinila senca nejevolje. Na dnu konzerve na slamici sem videl nenavadno stvar, kepa kravjega blata. Počasi sem se usedel na prašen kup kamenja, takrat ni bilo več pomembno, kam. Naenkrat je v ustih nastal ogaben in slab občutek, ne ni mi bilo slabo, le zakriti in znebiti sem se moral, preostalega mleka, ki je še ostalo v konzervi. Sicer bi užalil dobrotnika, za poklonjeno mleko. Z nerodno roko, sem slučajno naredil kretnjo in posoda se je zvrnila na tla.
Pomislil sem: »To se ne bo dobro končalo«.
Po kakšni uri vožnje, na cesti ni bilo žive duše. Čudovita zelena pokrajina je nekoliko spremenila svojo podobo. Drevesa so postajala vedno nižja, grmovje vedno bolj redko. Tudi pesek je nekoliko zbledel, izginila je tista škrlatna rdečina.
Zvit v klopčič ležim pod grmovjem in se skrivam pred žgočim kakor žoga velikim soncem. Bolečina v trebuhu se meša s slabostjo, neznosna vročina mi megli vid, onemogel že nekaj ur nepremično ležim in nemo strmim daleč v puščavo. Vse kaže, da bo tu končala moja pot.
Kako je življenje lepo, bom še videl svoj domači kraj? Ali me bo molčeča puščava in njena govorica vzela v svoje naročje. Na grmovju se ni zganil niti listič, šopi trav ki so se malo prej lesketali, kot ozki meči, se zdaj pa zdaj v sončni svetlobi tako čudno zazibajo. Čutil sem, kako živali naokoli napenja svoja čutila in me opazujejo. Počutil sem se kot, da sem živ pribit na mestna vrata. Nisem se ustrašil, dejal sem si: »Bodi miren, bodi miren!« Pred mano je še dolga pot.
Ponoči je puščavo spreletel poseben šum tišine, ki se je slišno širil od lista do lista. Še trenutek in nad mano je stal mesec z nenavadnim, mašnim obličjem. Nič več me ni motilo, ni me bilo strah, mi bo spanje ukradel ravnodušen pes, ali kakšna druga živalska vrsta. Veke so postale vse težje …
Ni komentarjev:
Objavite komentar