MOJA POT PO INDIJI - Goja

Potem ko sem se še zadnjič okopal v vsakodnevnem Indijskem prahu, rdeč, sam in obrnjen proti vzhodu sem odmrmral »Goja že prihajam!«. Vedel sem, da bom čisto neopazno prišel v vasico v pisani svet, v svet velike množice turistov. V edini nekdanji del Portugalske krščanske kolonije, ki se danes lepo meša s pristno Indijsko kulturo.

Ali joj, na kakšen prizor sem naletel!

Krasna peščena obala se je od daleč svetila v jutranjem soncu, kokosove palme so metale senco na male hišice, zgrajene za majhen denar, na pobočju tik nad morjem. Jutranjo tišino, je motilo le čričkanje žuželk iz redko posejanih trav. Na sredini plaže je mlado dekle spretno izvajala jutranjo vabo. Njeni gibi so v počasnem ritmu dovršeno prikazovali najrazličnejše elemente joge. Stojo na glavi so nemo opazovale krave, ki so ležale poleg nje.

Črna kamnita gmota, ki se že stoletja upira, morskim valovom se je mogočno vzdigovala na obronku plaže. V živo skalo vklesana glava Šive, je vsake toliko časa grizla plima hladnega morja. Njen mokri obraz se je dobrohotno posmehoval nemoči mogočne vode, »ti me kar bičaj, saj mi ne prideš do živega«.

V eni od restavracij, »Izrael beach« so se začeli oglašati bobni. Njihovo bobnenje se je v ritmu nenehno oglašalo, kot razjarjeno topotanje slonjih nog v džungli. Pomirjajoče enakomerno udarjanje bobnov, te je napolnilo s posebno pozitivno energijo. Kako se je šele počutila skupina bobnarjev, ki se je komaj za kakšno minutko ustavila, ter zopet nadaljevala, dum,dum, dum, tja do večernih ur.

Bil je tisti čas, ko so naznanjali »The colour festival – Holi« praznik baru. Tisti dan sem moral nenehno ponavljati: »Hey, not me! I’m wearing a white shirt. Please, please, it’ll get dirty.« Vendar ni kaj dosti pomagalo, vsakokrat so me veseli in razposajeni Indijci obarvali z najrazličnejšimi barvnimi odtenki prahov. Seveda ljudje so želeli svojo srečo, deliti tudi z menoj. Anjuna je bila polna ljudi, ki so se med seboj škropili z barvo, se prijateljsko in živahno bojevali. Vsi so se smejali, vsem je bilo zelo lepo in veselo. Povsod na cesti živo pisana telesa, moški, ženske, otroci postanejo prijateljski, tudi do neznancev, napovedujejo druženje z nekom po duhovni plati, pa nagnjeni k užitku.

Skozi eno izmed obmorskih vasi sem hitel v drugo in za seboj vzdigovala rdeči prah cestišča. Skoraj uro vožnje je bilo za mano in doživel najbolj čudne dogodivščine, ki si jih je mogoče misliti v življenju. Prevozil sem skoraj že polovico poti, ko sem opoldne prispel do trga, z redko posejanimi kokosovimi palmami.

In takrat sem naredil nekaj nespametnega. Na prašni cesti se je nekaj dogajalo, nekateri so glasno kričali na fanta črnih las, ga porivali, njihov smeh je izginil iz veselih obrazov. Velika skupina domačinov se je nasilno spravila na mojega znanca iz Slovenije. V želji, da ga zaščitim sem mu priskočil na pomoč. Vendar zadeva je postala vedno bolj vroča, takrat sem moral braniti le sebe. Udaril sem dva najbolj napadalna in skupina se je v strahu razbežala na vse konce.

»Greva hitro stran«, sem zaklical, fant pa je postal vse bolj korajžen, medtem je spoznal, da se je premoč obrnila v najino korist. Želel sem stran, se umakniti na varno in nadaljevati svojo pot, ko me je v hrbtu močno zabolelo. Trenutek za tem je sledila nova bolečina, v rami. Okoli mene so kot dežne kaplje, padali veliki težki kamni.

MOJA POT PO INDIJI - Goja

Goa

Pod kolesi motorja se je v zgodnem jutru odpirala globoka zelena dolina in po njenem pobočju se je vila cesta zavita v meglici. Pod menoj se je razprostirala Goja. Oči so blodile od metulja do metulja, ki so s svojim skokovitim letenjem in pisano barvno lepoto stopnjevale svoj let, vse tja do vznožja, iz cveta na cvet. Za njim je prišel še en metulj in za tem zopet eden. Ko sem tako opazoval skrivnostno dolino, me je zdajci prestrašila postava, ki je kot majhen črno-rjav oblak skočila izza drevja.

Razposajene male opice so v varni razdalji radovedno skakale iz veje na vejo. Natančno so preiskale in si ogledovale moj motor. Zdelo se mi je, da so imele v mislih, »tu bo nekaj hrane za nas, mogoče bi lahko kaj ukradle«. Ko sem stopil na plano, so se zopet v strahu urno vreščeče razbežale. Njihova vlažno telesa se v jutranjem soncu lesketala, kakor da bi bila iz dragocenega lesa.

Imel sem krasno srečo, da sem se že v Delhiju, ravnodušno navadil na opice. Tam je bila opica grda neugnanka, ki ti je ob priložnosti katero zagodla. Naša ljubljenka je domala stanovala na strehi restavracije. Imela je rdeč obraz in rumenorjava dlako. Včasih je radoživa sedela na rami, v trenutku nepazljivosti ti je ukradla sadje ali celo slasten sendvič. Skočila zopet na varno streho in si nadela čisto nedolžen obraz. Naslednji hip je zopet malo poskakovala po drevesnih vejah in nadaljevala svoj lisičji pohod. Ko si že malo pozabil, da ti preti nevarnost se je ponižno vrnila med nas.

V daljavi je plaval osamljen aprilski oblak, a med gmoto tega oblaka in med obzorjem sem videl nenavadne stvari. Tla so bila še vlažna od rose, meglice so se počasi v soncu dvigovale višje in višje. Daleč zadaj se le prikazovalo morje.

Nad mano je raslo drevje in molilo vrhove proti nebu. Tu se je začelo bogato zeleno rastje. Po dolini je tekla reka kot ozek rjavo-rumenkasti trak. Na prvi pogled je bila podobna Gangesu, le da je bila neizmerno majhna, tudi ustja prav zaprav ni bilo. Ali pa je bilo skrito mojemu pogledu.

MOJA POT PO INDIJI IV. – Čudež

Jutranja puščava je že vsa žarela, peščena tla so bila dodobra segreta. Počasi sem odpiral oči, povsod naokoli name se je okronala sončna energija, vsa sijajno bela in čista, kakor da bi jo zgradili iz samega kristala. Sončni žarki so hiteli od grma do grma, da bi me prebudili iz sna. Kot v klobčič zviti skriti zveri, so mi stregli po življenju. Slabost v meni še ni popustila. Celo noč sem ostal na istem mestu, zdaj sem začel razumno razmišljati. »Ne smem ostati tu, moram naprej, naprej do prve najbližje vasi«.

Zdaj sem šele razumel svojega očeta, bil je tako ponosen, ko je pred petdesetimi leti žrtvoval svoje telo, bil šestkrat težko ranjen. In pri tem storil velika junaška dejanja, ki še danes po tolikih letih žive v mojem spominu.

Mnogo kasneje sem spoznal, da ne smem nikoli jokati in se žalostiti nad mojimi trpečimi sorodniki in znanci. V življenju se je potrebno vedno veseliti trpljenja in po drugi strani častiti herojske ljudi.

S težavo, še ves omotičen sem se opotekal po razbeljenem pesku. Motor je bil le nekaj kratkih korakov stan od mene. Če bi močno iztegnil roko, bi se ga skoraj dotaknil. A pot do njega se je neskončno vlekla. Želja v meni je bila vse močnejša, »moram naprej, moram naprej«.

Za hipec se ustavim, bil sem utrujen, vročina v meni je še vedno kuhala moje telo. Debele kaplje potu, so vztrajno drle v svojih strugah in kot slapovi grmeli na tla. Zbral sem še poslednje moči, in se končno le usedel na motor.

Med vožnjo sem imel še vedno slab občutek, počasi, s sklonjeno glavo v tla, sem nabiral kilometre. Zmogel bom, je še vedno klicalo v moji glavi. Zgodil se je čudež, ko sem pripeljal na vrh nizke gore in v daljavi zagledal zamegljeni obris graščine. Za hip sem podvomil, da moj vid le ni kristalen »je to fatamorgana?« Ko sem se že nekoliko približal osamljenemu objektu, sem le prepoznal skromno podrtijo, ki mi je vlila še zadnje upanje.

Kmalu sem se prepričal, da je bila obcestna restavracija, namenjena počitku izmučenih tovornjakarjev. Razmahane palmova stene so se v opoldanskem soncu lesketale, kakor da bi bilo iz ebenovine. V tistem trenutku se mi je zdelo, da je to pravi velikanski razkošen hotel, čeprav je bil že precej dotrajan in v letih.

Ne vem, koliko steklenic je proti večeru stalo pred menoj? Celo popoldne sem pil sodavico. Zamaški so bili nekoliko zarjaveli, vendar to me popolnoma ni nič motilo, počasi sem pil slastno brezbarvno tekočino. Vsakokrat ko sem naredil požirek, sem začutil, kako se je voda pretakala v želodcu. Eno steklenico za drugo, klok, klok, klok je delalo v meni, kot da mi želi sporočiti, »saj je vse v najlepšem redu«.

Uprt z nogami ob »posteljo«, na sosednjih počivalnikih so sedeli izmučeni šoferji, in glasno klepetali med seboj, gledal sem okrog sebe, vedno bolj sem razločili njihove obraze. Bil sem utrujen … počasi so obrazi zopet izginili, glasovi utihnili, kot izginejo oblaki z nočnega neba.

Zdajci je priletel od zgoraj težak kamen poskočil prek mene in se razbil na skali. Sloni so valili name kamenje. Brž sem se umaknil v zavetje pod drevje. Vzpenjal sem se na Himalajo, bila je visoka mogočna gora in najsi je bila še tako visoka, vedno sem zagledal z njenega vrha drugega, ki je bil še višji, in zdelo se mi je, kakor da bi jo hotel z misli izzivati. Počasi se je senca raztezala daleč po pobočju gore, proti reki. Mislim, da sem takrat zaspal.

MOJA POT PO INDIJI III – Zastrupitev

Na sivkasto-modrem nebu so krožili orli, nekoliko stran ob cesti je ležalo zlato-rumeno razparano truplo antilope. Na njem so se najbolj pogumni ptiči prepirali za hrano. Nekatere rdeče okrvavljene glave so svoje vratove stegovale v drobovje in iz njega vlekle dolga čreva, dokler se le niso vdala in pretrgala. Njihovi požrešni kljuni so goltali cele kose mesa, se med seboj kosali in kregali in kazali kdo je tu najmočnejši gospodar. Iz varne razdalje sem opazoval pravo mesarsko klanje, borbo za preživetje, in njihovo nerazumno govorico.

Nekaj podobnega me je spremljalo, na moji celotni poti po Indiji. Naravno čiščenje dežele. Kar niso pojedle krave, so pojedli prašiči, ostalo so pospravili klatežki psi ali ptiči, nazadnje pa je ostalo še vedno nekaj za mravljice ali male plazeče hrošče in muhe.

Ustavil sem se v eni od revnih vasi, na sredini trga je bilo značilno Indijsko drevo. Močne korene, ki so se vzdigovala iz površja, je že zdavnaj sklesalo monsunsko deževno vreme, iz njih spralo še tisto nekaj zemlje. Stoletno deblo, sestavljeno iz velikega števila močnejših debel, se je bohotilo in uspešno upiralo peklenski vročini. Le od kod jemlje to moč, in daje senco celotnemu trgu, kjer so na velikih kamnih posedali moški.

»Hello, mister«, so me v njihovi značilni polomljeni indoangleščini pozdravili nekateri od njih. Revni preprosti ljudje. Njihovi vedno nasmejani in zdelani obrazi, so mi govorili kako srečni so v svojem preprostem svetu. Črne prijazne oči, so se svetile kot tleča žerjavica v ognju. Čeprav na momente žalosten pogled, je izdajal, da želijo le vsakokrat pomagati človeku.

Mladenič, ki je bil najbolj zgovoren v skupini mi zagotavlja, »imam najboljše mleko v vasi«. Z roko zamahne naj grem za njim, » pridi, pridi, ne bo ti žal, res je dobro moje mleko.« Za trenutek je izginil za velikimi lesenimi na nekaterih mesti dobro dotrajanih vratih. Že od daleč sem zavohal znani hlevski vonj, ki se je mešal z vonjem kravjega mleka. Amit je v rokah je držal posodo z mlekom. Posoda je bila stara malo zarjavela konzerva, in iz toplega mleka je gledala slamnata bilka. Nič zato, si mislim, slama še nikomur ni naredila nič slabega. Naredim požirek, ali dva, mleko sladkega okusa, me je prijetno grelo po grlu. Vesele temne oči Amita, so me spraševale, daj povej, je dobro? Z nasmehom na ustih sem se mu zahvalil, on pa je še bolj ponosno stal in me radovedno gledal. Še malo in skoraj sem popil celotno vsebino, za trenutek se ustavim. Ne, to ni mogoče preko obraza mi je šinila senca nejevolje. Na dnu konzerve na slamici sem videl nenavadno stvar, kepa kravjega blata. Počasi sem se usedel na prašen kup kamenja, takrat ni bilo več pomembno, kam. Naenkrat je v ustih nastal ogaben in slab občutek, ne ni mi bilo slabo, le zakriti in znebiti sem se moral, preostalega mleka, ki je še ostalo v konzervi. Sicer bi užalil dobrotnika, za poklonjeno mleko. Z nerodno roko, sem slučajno naredil kretnjo in posoda se je zvrnila na tla.

Pomislil sem: »To se ne bo dobro končalo«.

Po kakšni uri vožnje, na cesti ni bilo žive duše. Čudovita zelena pokrajina je nekoliko spremenila svojo podobo. Drevesa so postajala vedno nižja, grmovje vedno bolj redko. Tudi pesek je nekoliko zbledel, izginila je tista škrlatna rdečina.

Zvit v klopčič ležim pod grmovjem in se skrivam pred žgočim kakor žoga velikim soncem. Bolečina v trebuhu se meša s slabostjo, neznosna vročina mi megli vid, onemogel že nekaj ur nepremično ležim in nemo strmim daleč v puščavo. Vse kaže, da bo tu končala moja pot.

Kako je življenje lepo, bom še videl svoj domači kraj? Ali me bo molčeča puščava in njena govorica vzela v svoje naročje. Na grmovju se ni zganil niti listič, šopi trav ki so se malo prej lesketali, kot ozki meči, se zdaj pa zdaj v sončni svetlobi tako čudno zazibajo. Čutil sem, kako živali naokoli napenja svoja čutila in me opazujejo. Počutil sem se kot, da sem živ pribit na mestna vrata. Nisem se ustrašil, dejal sem si: »Bodi miren, bodi miren!« Pred mano je še dolga pot.

Ponoči je puščavo spreletel poseben šum tišine, ki se je slišno širil od lista do lista. Še trenutek in nad mano je stal mesec z nenavadnim, mašnim obličjem. Nič več me ni motilo, ni me bilo strah, mi bo spanje ukradel ravnodušen pes, ali kakšna druga živalska vrsta. Veke so postale vse težje …

MOJA POT PO INDIJI II - Pljunek

Noč je bila jasna in čista kot kristal. Na nebu je gorela zvezda pri zvezdi in vse so se zdele tako blizu, res, da bi le stopil na prste in iztegnil roke, pa bi se jih lahko dotaknil. Dolgo časa sem bedel, v bojazni za svoj motor, da bi preko noči lahko izginil, sem le zatisnil oči v rahli spanec. Že najmanjši šum kakšne izgubljene živali ali morda kače me je predramil.

Odkar tu ljudje pomnijo, niso v njihovi bližini še nikoli videli nobene kače, zakaj znano je, da teh plazilcev najdete brez števila po močvirjih in tudi na suhih gričih. A po mestnih ulicah in v krajih, kjer živi mnogo ljudi, jih boste zaman iskali. Misel na kačo me je vedno spremljala čez noč, čutil sem, kako se žival plazi pod menoj. Napenjal sem oči v mraku, opazoval obrise temnega grmovja, kako je enemu šinila prek obraza senca nejevolje, vendar molčal je celo dolgo minuto. Celo mlada drevesa so zadrževala dih, v resnici nisem slišal niti topotanja nevidnih nog po mračnem pesku. Pokrajina je vztrajno molčala, kakor da bi bila mrtva.

Še zadnjič sem pogledal mogočno rdeče obzidje ki je varovalo Taj Mahal in zapustil Agro. Včasih je bila Agra glavno mesto Indije. Cesta je bila povečini asfaltirana in ozka. Komaj dovolj široka, da sta se srečala dva tovornjaka. Tisti manjši je moral vedno zapeljati nekoliko desno iz vozišča, da sta se lahko obšla. Z motorjem sem počasi nabiral kilometre, ter si ogledoval revne vasi in ljudi, ki so živeli tam. Vsake toliko časa so me na cesti presenetili nenormalno visoki ležeči policaji, skoraj podobni kameljemu hrbtu. Nekateri so imeli tudi po tri grbe, in če si pripeljal malo prehitro, ti je dobro prerukalo kosti. Na tem delu je bilo cestišče dovolj široko, da si z lahkoto in varno prehitel star dotrajan avtobus.

Ponavadi nisem vozil hitro, ravno toliko, da me je vsake toliko časa prehitelo kakšno dotrajano vozilo. Vozilo, ki bi moralo že zdavnaj na zasluženo reciklacijo železa. Za njim se je iz avspuha dobesedno valil gost po olju smrdljivi dim, ki mi je zameglil pogled na cestišče. Po Indijskih cestah vozijo vozila in s težavo lahko trdiš, da so podobna motornim vozilom. Skoraj bi lahko trdil, da namesto nafte ali bencina v tanke nalivajo staro dotrajano olje. Avtobus brez šip, podoben zarjaveli ribji konzervi, vsake toliko časa je čez okno, pokukala črna glava, da se je nadihala svežega zraka ali ohladila v vetru. Ravno sem se pripravil prehitevati, ko iz te razmajane škatle prileti rjava sluzasta reč. V vetru mi polzi po roki navzgor, baaa, masten rjav pljunek pomešan s tobakom in ta nagravžna stvar hoče naprej pod rokav moje majice. Močno zamahnem z roko, »stan od mene, ti smrdljiva spaka«, in se tako le nekoliko znebim nadležne kepe tobaka.

Vsaka izkušnja, ti prinese le dobre stvari, nikoli več nisem prehiteval avtobusa na način, da vozim čisto za njim, vedno sem vozila pred seboj prehiteval v velikem varnem loku.

MOJA POT PO INDIJI I

Povedati moram, da sem na začetku potovanja dobil ne vem koliko nasvetov in navodil, kaj vse se mi bo v Indiji zgodilo. Vendar vse kar so mi napovedovali se mi ni nikoli zgodilo. Enostavno s seboj sem imel debelo knjigo Lonely Planet India, in se do neke mere ravnal po njenih navodilih ali pa sem enostavno šel med ljudi, se z njimi pogovarjal, smejal in se brezskrbno prevažal z motorjem po zaprašenih Indijskih cestah in vaseh.

Bil sem večkrat umazan, kot čist, jedel kar so jedli domačini in pil kar so pili vsi ostali. Preprosto oblečen v njihova doma narejena peresno lahka oblačila, neobrit in skuštran, svetim krajem v ravnini in gorovju nasproti.
Velikokrat so me ljudje imeli za Indica, in bili običajno začudeni, da prihajam iz Evrope. Da bi jim natančno razlagal, da prihajam iz Slovenije, ni imelo smisla, država enostavno v njihovih preprostih glavah ne obstaja.

Bil je lep in sončen dan. V vasi sem videl žene v žafranasto-rumenih in zlato-rdečih oblekah, počasi so hodile mimo mene in se lesketale v sončni luči na bazarju, kot da bi se zrcalila mesečina v potoku. Tu in tam je kramar z vreščečimi klici ponujal in hvalil svoje blago, vmes so se oglašali kupci, ki so se pogajali za ceno, sem in tja je zazvenela krepka kletvica. Kramar je kljub nizkim cenam, zahteval previsoko ceno. Povsod naokrog so se dvigale gore sveže zelenjave in visoke, pisane piramide, zgrajene iz raznovrstnega sadja. Na drugi preprogi je nekdo prodajal šale in vsakega izmed njih klical za »ljubimčevo roko«, pozimi, je oznanjal, »vas bo, takle šal grel, kot vas greje ljubimčeva roka«.

Moške noge so topotale po prašni cesti, nehote sem se spomnil na bitja božjega srca. Večina je bila bosih, a le redko kdo umazan in raztrgan. V šotoru so zvenele prijetne skrivnostne melodije, bilo je slišati kot da mi pravijo, »le pridi, le pridi«. Slišal sem nebo šepetati kot šepeta temna morska školjka. Radovedno se opazoval ples, njihove roke, polne miline so se zibale, kakor da se barka ziba na valovih. Njihove črne oči so izžarevale veselje, nobenega dvoma ni veselje in ljubezen. Nato me je objela tujčeva črna roka in zadeva me je začela še bolj zanimati. Povabili so me medse, vsi so se veselili in zabavali. Miza se je šibila pod težo, do vrha je bila obložena z najrazličnejšimi jedmi in pijačo. Le na koncu mize je mirno sedel mladi par in nemo strmel predse. Oba molčeča kot puščava, sta opazovala sorodnike, ki so se veselili in zabavali. Pred mojimi očmi se je dogajala prava indijska poroka.

Ko sem zapuščal Sadar Bazaar, glavno tržnico sem zagledal kameljo karavano, ki je pravkar prispela v mesto in se je zdaj pripravljala, da se utabori za čez noč. Velblodje glave so se pokazale iz teme, kot ogromne roke, ki tipajo okrog sebe. Velblodar si je pri tem pel svojo najljubšo melodijo. V daljavi sem opazoval puščavo, ki se je v mraku lesketala kot oko v levji glave. Noč sem prespal pod milim nebom, na ležalniku, namenjen gostom, če so si ti zaželeli odpočiti in pojesti kakšen riž z omako in čapati. Zunaj pred »barom«, če lahko tako rečem, hiši na štirih kolih, vse skupaj pokrito s palmovimi listi, so bili kot postelje veliki okvirji. Skozi stranice je bila prepletena trda doma narejena vrv. Počivalniki so bili dovolj udobni, za sedenje z prekrižanimi nogami v položaju lotos ali za ležanje k popoldanskemu počitku. Če si pri gospodarju naročil hrano, si obenem plačal nočitev in na njem krasno zaspal. Jutri si želim pot nadaljevati v neznano.

GRiSON » DAVČNA REFORMA PO NOVEM

GRiSON » DAVČNA REFORMA PO NOVEM