Potem ko sem se še zadnjič okopal v vsakodnevnem Indijskem prahu, rdeč, sam in obrnjen proti vzhodu sem odmrmral »Goja že prihajam!«. Vedel sem, da bom čisto neopazno prišel v vasico v pisani svet, v svet velike množice turistov. V edini nekdanji del Portugalske krščanske kolonije, ki se danes lepo meša s pristno Indijsko kulturo.
Ali joj, na kakšen prizor sem naletel!
Krasna peščena obala se je od daleč svetila v jutranjem soncu, kokosove palme so metale senco na male hišice, zgrajene za majhen denar, na pobočju tik nad morjem. Jutranjo tišino, je motilo le čričkanje žuželk iz redko posejanih trav. Na sredini plaže je mlado dekle spretno izvajala jutranjo vabo. Njeni gibi so v počasnem ritmu dovršeno prikazovali najrazličnejše elemente joge. Stojo na glavi so nemo opazovale krave, ki so ležale poleg nje. 
Črna kamnita gmota, ki se že stoletja upira, morskim valovom se je mogočno vzdigovala na obronku plaže. V živo skalo vklesana glava Šive, je vsake toliko časa grizla plima hladnega morja. Njen mokri obraz se je dobrohotno posmehoval nemoči mogočne vode, »ti me kar bičaj, saj mi ne prideš do živega«.
V eni od restavracij, »Izrael beach« so se začeli oglašati bobni. Njihovo bobnenje se je v ritmu nenehno oglašalo, kot razjarjeno topotanje slonjih nog v džungli. Pomirjajoče enakomerno udarjanje bobnov, te je napolnilo s posebno pozitivno energijo. Kako se je šele počutila skupina bobnarjev, ki se je komaj za kakšno minutko ustavila, ter zopet nadaljevala, dum,dum, dum, tja do večernih ur.
Bil je tisti čas, ko so naznanjali »The colour festival – Holi« praznik baru. Tisti dan sem moral nenehno ponavljati: »Hey, not me! I’m wearing a white shirt. Please, please, it’ll get dirty.« Vendar ni kaj dosti pomagalo, vsakokrat so me veseli in razposajeni Indijci obarvali z najrazličnejšimi barvnimi odtenki prahov. Seveda ljudje so želeli svojo srečo, deliti tudi z menoj. Anjuna je bila polna ljudi, ki so se med seboj škropili z barvo, se prijateljsko in živahno bojevali. Vsi so se smejali, vsem je bilo zelo lepo in veselo. Povsod na cesti živo pisana telesa, moški, ženske, otroci postanejo prijateljski, tudi do neznancev, napovedujejo druženje z nekom po duhovni plati, pa nagnjeni k užitku.
Skozi eno izmed obmorskih vasi sem hitel v drugo in za seboj vzdigovala rdeči prah cestišča. Skoraj uro vožnje je bilo za mano in doživel najbolj čudne dogodivščine, ki si jih je mogoče misliti v življenju. Prevozil sem skoraj že polovico poti, ko sem opoldne prispel do trga, z redko posejanimi kokosovimi palmami.
In takrat sem naredil nekaj nespametnega. Na prašni cesti se je nekaj dogajalo, nekateri so glasno kričali na fanta črnih las, ga porivali, njihov smeh je izginil iz veselih obrazov. Velika skupina domačinov se je nasilno spravila na mojega znanca iz Slovenije. V želji, da ga zaščitim sem mu priskočil na pomoč. Vendar zadeva je postala vedno bolj vroča, takrat sem moral braniti le sebe. Udaril sem dva najbolj napadalna in skupina se je v strahu razbežala na vse konce.
»Greva hitro stran«, sem zaklical, fant pa je postal vse bolj korajžen, medtem je spoznal, da se je premoč obrnila v najino korist. Želel sem stran, se umakniti na varno in nadaljevati svojo pot, ko me je v hrbtu močno zabolelo. Trenutek za tem je sledila nova bolečina, v rami. Okoli mene so kot dežne kaplje, padali veliki težki kamni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar